Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V tokratni razglednici iz Tokia o higieni javnih stranišč na Japonskem, ki me je, toliko bolj v primerjavi s slovenskimi, navdušila.
O higieni, na katero velikokrat naletim v javnih toaletnih prostorih po Sloveniji in predvsem v Ljubljani, v družbi tarnam pogosto. Velikokrat je namreč katastrofalna. Zgodilo se mi je tudi že to, da sem jedel v kakšni restavraciji, pa sem potem, ko sem vstopil na stranišče, izgubil apetit. Ne bom podrobneje opisoval, zakaj.
Ne velja seveda za vse, so tudi izjeme, a zdi se, kot da so pri nas sanitarije na javnih prostorih res nebodigatreba, ki so tam samo zaradi tega, ker tako zahteva zakon. In nič več.
Zato ne čudi, da me je v Tokiu ob še marsičem morda bolj kot karkoli drugega navdušila čistoča in urejenost na javnih straniščih. Na stadionu, v nakupovalnih središčih, turističnih znamenitostih, v muzejih … Celo na podzemnih železnicah. Da o restavracijah niti ne govorimo. Higiena je vedno na najvišji možni ravni.
Skorajda povsod se zdi, kot da je stranišče povsem novo, še nedotaknjeno, njegovi lastniki pa čakajo na obisk predsednika države (ali premierja), da ga bo tudi uradno odprl. Malce seveda pretiravam, a ni prav daleč od resnice.
Japonska stranišča so pravi tehnološki biseri in kot takšni že vrsto let turistična atrakcija. O tehnologiji, ki vas pričaka na japonskih straniščnih školjkah in ob njih, ste zagotovo že slišali.
Skorajda vsa imajo elektronsko ploščo in so opremljena z bidejem s toplo vodo, sušilcem z zračnim tokom in gretjem školjke. Naprednejši modeli se uporabniku samodejno odprejo in po odhodu splaknejo, imajo filtre za nevtralizacijo vonjav, dodan pa je celo gumb za zvok privatnoti, ki z zvokom vode ali ptičjega petja prikrije zvoke uporabe. Vse funkcije so jasno označene s simboli oziroma slikovnimi znaki, ki so razumljivi vsakomur. Pogosto so zapisani tudi v angleščini.
Zelo pozorni so Japonci v tem pogledu tudi na otroke, starostnike in invalide. Posebne sedežne školjke, ročaji, prostori za vozičke in previjalne mizice so standard. Nisem jih še videl, a obstajajo tudi straniščne školjke s pametnimi senzorji za merjenje zdravja in celo takšni, ki se lahko povežejo s pametnimi telefoni. Tiste obkrožene s prozornimi stekli, ki se zatemnijo, ko so zasedeni, pa ste verjetno kje že videli, saj so spletni hit.
Medtem ko so pri nas, sploh na bencinskih črpalkah ob avtocestah, pogosto tudi plačljiva, v zameno za plačilo pa ne ponudijo prav nič – včasih niti toaletnega papirja ne -, pa je na Japonskem precej drugače. Brezplačna so, predvsem pa vedno urejena in čista.
Za Japonce namreč velja, da je stranišče ogledalo družbe in gostoljubja, zato so javna stranišča povsod čista, brezplačna in skrbno vzdrževana. Čistijo in urejajo jih večkrat na dan.
Umazano stranišče, ki je pri nas nekaj povsem običajnega, tam pomeni veliko sramoto za lastnika prostora.
Ni pa zgodba povsem enoznačna – za higieno na Japonskem skrbijo tudi uporabniki, ki pazijo, da počistijo za seboj in ne puščajo sledi.
Zato bi bilo dobro, da se tisti, ki tarnamo nad higieno slovenskih stranišč, včasih pogledamo tudi v ogledalo. Pa četudi je to pogosto motno in umazano, da se komaj vidimo v njem.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje